Archive for the ‘Maroko express’ Category
Proti Granadi
september 8th, 2009 | 
Author: Zbudim se okoli desetih, ko je sonce ze visoko na nebu. Se pozna, da prejsnjo noc nisem dobro spal. Za dobro jutro me cakata dve preluknjani gumi na kolesu, ker me vceraj zvecer zaradi utrujenosti tud mal ni brigal za ostre kamne na makadamski cesti do sadovnjaka na katerih sem fajn nasesekljal zracnici. Flikanje namesto zajtrka – ta je pa dobra. Ko postimam kolo se je sele zacelo. Skoda ker sem zgubil kompas, po soncu se pa tudi nisem mogel cisto natancno orientirati, ker je bilo oblacno. Grem kar na slepo! Na poti srecam gruco kolesarjev, ki jih povprasam za pot. Prou, prou gres, samo do Granade je 300 km. Za njih veliko, meni pa se pri mojih 2800 kmjih ne slisi dalec. Dva dni.
Posted in 
Ova noc nije bila moj dan (al kako ze)
V Benidormu sem zvecer v soju luci in lune fotografiral mesto, potem pa je bila ura ze enajst prec, ko sem pomislil, da v mestu ne morem kampirat. Fajn bi blo it mal na obrobje.
Tega ‘obrobja’ pa kr ni hotl bit, zato sem moral na cesto. Se dobro, da je bila luna precej, ce ne cisto polna. Na nogo sem pripopal macje oko, zadaj na torbe pa navezal rocno svetilko z LCD zarnicami, ki mi jo je podarila Liz. Svojo zadnjo luc sem namrec pozabil doma 
Luna mi je za silo osvetljevala crte na cesti N-340, ki pripelje cisto na konec Spanije. To je stara cesta, ki jo je na velikih odsekih zamenjala avtocesta, nekje so samo se njeni makadamski ostanki, spet drugje je vozen samo en pas na parih mestih pa je na novo asvaltirana in urejena s kolesarskim pasom – tako imam najraje… Ta cesta je nekaksen orientir. Ce si na njej in je morje na tvoji levi strani si na pravi poti v Maroko. Ko takole kolesarim po mestih in po ‘podezelju’, sem zmeraj vesel, ko na znaku z rdecim ozadjem vidim napis N-340…
Se dobro, da sem imel na torbah pripasano svetilko (z belo svetlobo), ker je vsak voznik avtomobila najprej prizgal dolge luci, da se je preprical kva za hudica se mu priblizuje. No, ko me je tako vsak osvetlil, dohitel in prehitel, je sele dojel, da se pomikamo v isto smer. Je bilo kar varno. Drugace je bila pa na tem odseku cesta sirsa kot nase avtoceste in zagrajena z ograjo, tako da nisem mogel zavit dol in nekje v blizini postaviti sotora. Tako mislenje sem imel kaksnih 20 km, potem pa se je hitro spremenilo, ko so se mi pocasi ze zacele zapirati oci.
Psi, Erhard in baterije
V rastlinjaku sem polezaval kar dolgo – kaj pa morem, ko je bilo tako toplo do 10h zjutraj, kot rastlina. Z razliko od nje imam jaz korenine v Sencurju, ona pa v zemlji, haha. Spet na kolesu, kje pa. Edina omembe vredna zgodba pa je naslednja. Ko sem se ob cesti ustavil, da bi ponovno namazal kolo, ker mi je mivka iz rastlinjaka prisla v lezaj moje razmajane peste, so cez cesto lajali psi. 5 psov! To me je tako motilo, da sem sel do njih in jim cez ograjo metal kose kruha, da so se pomiril, potem sem malo lajal na njih, jim spet vrgel kruh in jih ustrasil, potem smo spet malo lajali, dokler nisem pocepnil pred ograjo in nepremicno zacel gledati najblizjemu psu v oci. Ne morte verjet – po 3 minutah je vsak odnehal in odsel, ampak prisel je spet drug…. No to mi je vzelo dobre pol ure
Rastlinjak
Danes zjutraj me je prebudil veter, ki je pihal tako mocno, da tako ukrivilo sotor, da se je strop dotikal spalne vrece. Vrjetno se pripravlja nevihta. Ze vceraj zvecer sem na fotografijah videl temne oblake nad Valencijo. No ja, bomo videli. Na gradbisce so prisli delavci, ki pa se niso dali motiti, ceprav sem imel sotor postavljen sredi gradbisca
