2. dan Spanije
avgust 31st, 2009 | 
Author: Oola, good morning! Jaz sem ze vse popakiral in skuhal caj, ko je Ludens pokukal iz sotora. I have to go now, because now is good temperature for cycling. Skupaj sva popila caj in mrzlo kavo, ki jo je seveda dobil v smeteh in jo je umesal ze vceraj zvecer, prav dobra. Seveda sem moral potem s cajem mal poplaknt, ker je bla skompana, pa povn zoca, ampak njega to ni motil. I was thinking. You are going to Algeciras and have to be in Maroko till 15th September. It’s too fast, If you make 150 km per day you should take at least one day off. Sabat is free, you have to rest. If I was going to Maroko I would go to Alicante and then to Melilla, and make less kilometers. Bom vidu kukr mi bo pasal. Dal mi je se kljuc – desetko in zepni nozek z vsemi vrstami imbus kljucev, ker sem rekel, da mam balanco mal prevec obrnjeno navzdol in, bi jo blo fajn mal na gor obrnt. Ja hvala. Dal sem mu tudi moj naslov in ga prosil, naj mi kaj pise, ce bo imel cas. Adios.
Posted in 
You should start to look in containers!
Wau, kar do Spanije sem Lle prikolesaril. Ta je pa dobra. Sem mislil, da bo vsaj tukaj malo vec ravnine, vendar na obmejnem obmocju pa vse tja, skoraj do Lleide, ni bilo pet kilometrov ravnine. Seveda to niso prelazi, ampak skos mal gor mal dol. Kot Toskana – hop, hop. Na zacetku se pokrajina ni dosti razlikovala od francoske, le temperature so tukaj L?e par stopinj viL?je.
Iz mize v Španijo
Proti jutru me prebudijo kaplje dežja, ki začnejo padati po spalni vreči. Ven privlečem šotor in se ovijem z njim, kolo pa pokrijem z anorakom, še malo poležim v zatočišču, ko pa dež poneha, pa skuham čaj in se odpravim na prelaz.
Gorges de St. Georges
Na, pa sm vs trd! Ko vstanem, so moje noge tako težke, da hoja po ravnem predstavlja samo malo manjši napor kot hribolazenje. Pa še s traktorjam se eden okoli vinograda vozi, bolje da grem. Spravim se na kolo, začnem gonit naprej in nikamor ne gre! Ja seveda (trde noge + močan čelni veter) x 30 kg prtljage = 13. Aja še enoto sem pozabil, tako kot velikokrat v osnovni šoli. Seveda govorimo o trinajstih kilometrih na uro. Za dobro jutro kasneje povozim miš, čez 100 metrov me pa še oblaja pes, kot da bi vedel, da sem ravnokar storil zločin.
ATA, kje je morje?
Zvečer spet nisem postavljal šotora, kar pa ni bila dobra odločitev, ker je bila zjutraj tako gosta megla in rosa, da sem v zraku vidil kapljice, pa ne samo kapljice, ampak tudi psa, ki me hvala bogu ni videl ravno, ko sem bil sredi opravljanja velike potrebe. Hitro si obrišem rt in grem nazaj proti kolesu, ko izza vogala pride še en pes in z njima starejši bradat moški v gumijastih čevljih in smešnim zelenim pokrivalom, ter zguljeno leseno palico. Reče, da tukaj kampiranje ni dovoljeno. Me kar malo stisne, ko psa pridrvita proti meni in renčita. Dobro, da sem nekaj časa že v Franciji med ljudmi tako, da sem se že dodobra naučil jezika, če pa kaj ne gre z jezika pa na pomoč priskočijo roke in telesna mimika. No v glavnem, da pohitrim zgodbo, na koncu sva z možakarjem skupaj gledala zemljevid, pokazal mi je najboljšo pot, povedal kje so kampi, spotoma pa sem ga še vprašal kakšno bo vreme. Sončno! Še stisk roke in odpravim se naprej. Danes imam v načrtu prekolesariti večji del poti, ker sem izračunal, da sem malo v zaustanku.
Je mela pa protezo svab upasano…
Že leta in mesece in tedne slonim na postaaji in čakam in čakam vlak, da me odpelje v Maroko, al kako že Oto poje. Zunaj je vse megleno, kar nočem zapustiti tega zavetišča, potem pomislim, da bodo ljudje kmalu začeli prihajat in se hitro premislim. Ko gonim v klanec, se mi zaradi goste megle nabirajo vodne kapljice na koncih kocin. Prav zanimivo, če bi bila megla še bolj gosta, bi se lahko ‘na suhem’ stuširal. Milo imam pa itak vedno seboj, samo kaj, ko pa že od Švice naprej počiva na dnu, v zadnjem žepu moje torbe. Ko prikolesarim na vrh, se meglica razkadi.
Tags: 
