Športno društvo Bosa noga

Prvo organizirano potovanje – kam drugam, kot pa v Maroko!
Ja sewwwede, ker sem malo prepočasi kolesaril, sem bil v tej čudoviti deželi samo slabe tri dni, sedaj pa popravljam napako in organiziram prvo potovanje za člane Bose noge v AFRIKO!

PREBERI VEČ

Za polnjenje akumulatorja, prek katerega napajam prenosni računalnik, baterije digitalnega fotoaparata in mobitel uporabljam sprejemnike sončne energije kanadskega proizvajalca ICP Solar, ki jih uvaža podjetje Actinia d.o.o.

Tukaj pa je datoteka sprejemnika, ki me spremlja na poti v Maroko in deluje odlično, navkljub ekstremnim vremenskim razmeram in tresljajem, ki so kdaj tudi precej močni – sploh kadar mi pade kolo na tla 🙂

To je moje zadnje pisanje, sem v Gibraltarju in cakam na trajekt, v preteklih dneh se je pa zgodilo toliko, da se mi ne da vsega pisat 🙂 boste moral kar na potopisno predavanje pridt. Vsega pa tud ne morm prek interneta povedat. Hvala, da ste prebirali te traparije, ce pa se nimate dost, pa lahko pogledate se dva Youtube video posnetka (spodaj).

Read the rest of this entry »

Ponoc so mi pod sotorom prasketale majhne zuzelke, ki so vrjetno iskale luknjice do njihovega doma, na katerih sem postavil sotor. Par sem jih zmeckal, vendar niso odnehale celo noc. Sanjalo se mi je, da hodim po grajskih stopnicah, naproti pa prihaja vojscak, ki skozi usta spusca zuzelke, ki lezejo po meni in se hocejo zarit pod kozo, jaz pa skusam ubezat po labirintu stopnic skozi grajski vrt in ven iz gradu… Ko takole tavam po grajskem poslopju se zbudim in pobijem se par zuzelk. Evo, pa je konec tega. Zjutraj skuham kavo, pojem konzervo kalamarov in v vodi raztopim sumeco tableto. Potem pa na pot. Prav tezko je s tremi prestavami po teh gricih, vendar imam sedaj ze tako utrjene noge, da tudi s 40 kilskim kolesom to ni vec problem. V klanc zasvicam ful, ob spustu se pa svic posusi in naredi se eno plast na mojem telesu. Sedaj se ze dolgo nisem tusiral, tako da je teh plasti ze na ducate 🙂

Read the rest of this entry »

Zbudim se okoli desetih, ko je sonce ze visoko na nebu. Se pozna, da prejsnjo noc nisem dobro spal. Za dobro jutro me cakata dve preluknjani gumi na kolesu, ker me vceraj zvecer zaradi utrujenosti tud mal ni brigal za ostre kamne na makadamski cesti do sadovnjaka na katerih sem fajn nasesekljal zracnici. Flikanje namesto zajtrka – ta je pa dobra. Ko postimam kolo se je sele zacelo. Skoda ker sem zgubil kompas, po soncu se pa tudi nisem mogel cisto natancno orientirati, ker je bilo oblacno. Grem kar na slepo! Na poti srecam gruco kolesarjev, ki jih povprasam za pot. Prou, prou gres, samo do Granade je 300 km. Za njih veliko, meni pa se pri mojih 2800 kmjih ne slisi dalec. Dva dni.

Read the rest of this entry »

V Benidormu sem zvecer v soju luci in lune fotografiral mesto, potem pa je bila ura ze enajst prec, ko sem pomislil, da v mestu ne morem kampirat. Fajn bi blo it mal na obrobje.

Tega ‘obrobja’ pa kr ni hotl bit, zato sem moral na cesto. Se dobro, da je bila luna precej, ce ne cisto polna. Na nogo sem pripopal macje oko, zadaj na torbe pa navezal rocno svetilko z LCD zarnicami, ki mi jo je podarila Liz. Svojo zadnjo luc sem namrec pozabil doma 🙂 Luna mi je za silo osvetljevala crte na cesti N-340, ki pripelje cisto na konec Spanije. To je stara cesta, ki jo je na velikih odsekih zamenjala avtocesta, nekje so samo se njeni makadamski ostanki, spet drugje je vozen samo en pas na parih mestih pa je na novo asvaltirana in urejena s kolesarskim pasom – tako imam najraje… Ta cesta je nekaksen orientir. Ce si na njej in je morje na tvoji levi strani si na pravi poti v Maroko. Ko takole kolesarim po mestih in po ‘podezelju’, sem zmeraj vesel, ko na znaku z rdecim ozadjem vidim napis N-340…

Se dobro, da sem imel na torbah pripasano svetilko (z belo svetlobo), ker je vsak voznik avtomobila najprej prizgal dolge luci, da se je preprical kva za hudica se mu priblizuje. No, ko me je tako vsak osvetlil, dohitel in prehitel, je sele dojel, da se pomikamo v isto smer. Je bilo kar varno. Drugace je bila pa na tem odseku cesta sirsa kot nase avtoceste in zagrajena z ograjo, tako da nisem mogel zavit dol in nekje v blizini postaviti sotora. Tako mislenje sem imel kaksnih 20 km, potem pa se je hitro spremenilo, ko so se mi pocasi ze zacele zapirati oci.

Read the rest of this entry »