Športno društvo Bosa noga

Nekatere psihološke značilnosti ljudi, ki se rekreativno ukvarjajo s hojo z bosimi nogami

Odlomek iz diplomske: Hoja z bosimi nogami je najnežnejši način hoje in lahko simbolizira način življenja. Ko hodimo bosi se bolje zavedamo okolice, za prsti občutimo topel pesek, mehko travo, previdno hodimo po ostrih skalah. Je način življenja in najlažja pot za odstranitev prepreke med nami in naravo (Bain, 1914).

Kdo sploh je nekdo, ki se rekreativno ukvarja s hojo in tekom z bosimi nogami? Zakaj ga to početje tako privlači? Kakšne so njegove osebne in psihološke značilnosti? Bosohodec je nekdo, ki tako uživa v aktivnosti, da je aktivnost sama že postala njegova življenska izbira. To pomeni, da ne hodi bos samo po plaži in okoli hiše, ampak povsod. Zakaj se je odpovedal udobnim čevljem in se odločil za deviantnost v tehnološko napredni družbi? Barbara Holland (1995) pravi, da ne hodimo z bosimi nogami samo zaradi dobrega počutja, ampak zaradi čutnega užitka, ki se prenaša iz marsikdaj pozabljenega čutnega organa, stopala.

To ni nov pojav in velikokrat je povezan z napačnimi predstavami iz šestdesetih let. Bosonogci so obstajali že veliko prej. Leta 1914 je James L.M. Bain napisal članek z naslovom Barefoot League v katerem opisuje pozitivne učinke hoje z bosimi nogami. Odlomek iz članka: »Zdaj ko sem odrastel, se nisem odpovedal hoji z bosimi nogami. Ljubim dotik z zemljo, rad stopam po spolzki travi, se povzpnem na hrib po toplih skalah. Nikoli nimam obutve. Ko sem nekoč hodil po Londonu, sem bil po dolgem sprehodu poln energije…«

Hoja z bosimi nogami je nekaj čisto naravnega. Nekateri se s tem ne strinjajo in pravijo, da so stopala neustrezna in preveč krhka za hojo z bosimi nogami. Dr. Steele pravi, da je tako razmišljanje nesmiselno, saj so milijoni indijancev ameriški in azijski tekali po savanah in gozdovih brez zaščite, neprijetnosti in pritožb. Morali bi se učiti od njih (Stewart, 1972). Mnenje, da je spodnja ekstremiteta sama po sebi »krhka«, gre pripisovati avtorjem, ki ne razumejo koncepta naravne selekcije (Robins, Hanna, 1987). Shulman (1949) navaja, da imajo ljudje, ki niso nikoli nosili čevljev manj poškodb in bolezni, ki so povezane s stopali. Za zdravo stopalo nošenje čevljev ni potrebno, obutev pa je največji sovražnik človeškega stopala.

Med nekaterimi še vedno vlada prepričanje, da bodo s hojo z bosimi nogami dobili atletsko stopalo (tinea pedis), glivično okužbo kože, ki povzroča luščenje in srbenje na prizadetih območjih in se običajno prenaša, če hodimo bosi po vlažnih površinah v kopalnici, pod tušem… Ameriška akademija za dermatologijo (1994) je navedla, da se atletsko stopalo ne pojavi med ljudmi, ki večino časa hodijo bosi. Povzroči ga vlaga, potenje in pomankanje ventilacije stopala . V marsikaterih čevljih  so torej popolni pogoji za bolezen. Raziskovalci, ki so opazovali poškodbe in bolezni stopala pri bosohodcih, so prišli do zaključkov, da imajo v primerjavi z obutimi ljudmi manj poškodb, invalidnosti in okužb (Stewart, 1972). Robins in Hanna (1987) poročata, da je med bosonoško populacijo tudi manj plantarne aponevroze (plantar faciitis).

Use Facebook to Comment on this Post

Comments are closed.