Ova noc nije bila moj dan (al kako ze)

V Benidormu sem zvecer v soju luci in lune fotografiral mesto, potem pa je bila ura ze enajst prec, ko sem pomislil, da v mestu ne morem kampirat. Fajn bi blo it mal na obrobje.

IMG 1610 Panorama

Tega ‘obrobja’ pa kr ni hotl bit, zato sem moral na cesto. Se dobro, da je bila luna precej, ce ne cisto polna. Na nogo sem pripopal macje oko, zadaj na torbe pa navezal rocno svetilko z LCD zarnicami, ki mi jo je podarila Liz. Svojo zadnjo luc sem namrec pozabil doma :) Luna mi je za silo osvetljevala crte na cesti N-340, ki pripelje cisto na konec Spanije. To je stara cesta, ki jo je na velikih odsekih zamenjala avtocesta, nekje so samo se njeni makadamski ostanki, spet drugje je vozen samo en pas na parih mestih pa je na novo asvaltirana in urejena s kolesarskim pasom – tako imam najraje… Ta cesta je nekaksen orientir. Ce si na njej in je morje na tvoji levi strani si na pravi poti v Maroko. Ko takole kolesarim po mestih in po ‘podezelju’, sem zmeraj vesel, ko na znaku z rdecim ozadjem vidim napis N-340…

Se dobro, da sem imel na torbah pripasano svetilko (z belo svetlobo), ker je vsak voznik avtomobila najprej prizgal dolge luci, da se je preprical kva za hudica se mu priblizuje. No, ko me je tako vsak osvetlil, dohitel in prehitel, je sele dojel, da se pomikamo v isto smer. Je bilo kar varno. Drugace je bila pa na tem odseku cesta sirsa kot nase avtoceste in zagrajena z ograjo, tako da nisem mogel zavit dol in nekje v blizini postaviti sotora. Tako mislenje sem imel kaksnih 20 km, potem pa se je hitro spremenilo, ko so se mi pocasi ze zacele zapirati oci.

Ustavil sem se nekje, kjer je bilo za cesto ene 4 metre prostora, zaklenil kolo za ograjo, spalko vrgel cez ograjo in se samo vlegel. Sotora nisem postavljal, ker je bila v blizini hisa in nisem hotel, da me vidijo (bila je polna luna). Tudi iz ceste bi se ga videlo. Po prvih nekaj minutah me napadejo komarji. Milijon, potem se s spalko pokrijem cez glavo in zaspim za pol ure – vroooce, se odkrijem… komarji. Mi je ze zal zarad sotora. Uspem malo zaspati, cez 20 minut pa zacnejo lajat psi. Vrjetno so me slisali, ko sem se z roko parkrat z vso mocjo udaril po celu, da bi odgnal preklete komarje. Psi lajajo ze 10 min, potem iz hise pride lastnik in zacne z lucko svetit po ‘mojem’ travniku. Ni me videl, ker sem bil skrit za sopom visoke trave in trd k svina, srce mi je pa bilo, kot da bi bil sodn dan. O.K. psi se pomirijo, moje srce tud, lastnik odide v hiso, jaz pa na drugo stran ograje in poskusam se malo zaspati. Zgodaj zjutraj (po treh urah spanja) se zbudim in poslatam celo. Bunka zravn bunke. Z roko je podobno, prav tako z dlanmi in stopali. Kam to prrinejo teli komarji – sm pa mislu, da sem nepredusno zaprt v spalki. To b’ se m’ zdeu! Ko pogledam na spodnjo stran dlani k mezincu vidim, da so mi iz njega zacel rast stirje novi prsti – mezanc, mini mezinc, mezenc in mezunc, potem pa pogledam bolje in vidim, da so samo stirje komarji piki :)

Pa sm spet na kolesu, zmatran k svina. Razmisljam, da bi se v Alcantu pozanimal glede trajektov. Vem, da od tam vozijo v Oran (Alzirija). To bi mi prihranilo par sto kilometrov. No ja prej se ustavim v supermarketu in kupim nekaj za pod zob. Pred trgovino je bila spet ena sorodna dusa, ki se je ponudila, da mi popazi kolo, ko bom jaz nakupoval.

IMG 1643

Prinesel sem nama nekaj za pod zob, nizozemec John pa mi je pokazal albume s slikami njegovih ‘klateskih’ prijateljev, bivsega potepuskega psa, ki ga je resil iz ulice in mu dal delati celo potni list in sebe na svojem ‘potovanju’. Pravi, da na ulici zivi ze 5 let. Komaj sva nasla nekoga, da je pritisnil na sprozilec mojega fotoaparata, ker je vsak mislil, da ga hocem prodati, oz., da ga prosim za drobiz. Sej veste crno za nohti, neobrit, zraven klateza, ki ima nastavljeno kapico za evre…

No pa srecno! V pristaniscu sem priblizno uro iskal terminal za trajekt, vendar brez srece. Mi pa ze ni usojeno, pa se Spanija je bolj varna kot Alzirija. Nobenih bliznjic – bo treba kr zic matrat. Proti veceru sem po neprespani prejsnji noci lutal po mestu in iskal izhod. Povsod same avtoceste. Kompas sem bog ve kje zgubil, zato sem moral sprasevati ljudi kje je ta slavna Grenada. Pejt kelake…. O.K. grem tja…. avtocesta. Ne, ne, ne mi pravi drugi. Pejt kelake pa za krajam desno gor vn – je dobra cesta…. bil je makadam. Tretji: ‘to si pa cist narobe, pejt ke!’ Ma gonite se pejte vi ke, pa men dovolte, da se usedem na tale stolcek pa gledam promet cel dan. Ves zmatran se odpravim proti najblizjemu sadovnjaku, kjer me hitro zmanjka. Bom jutri povprasal za pravo pot…

IMG 1692

Use Facebook to Comment on this Post

Preberi še to:

3 Responses to “Ova noc nije bila moj dan (al kako ze)”

Leave a Reply