S tremi prestavami cez drn in strn
Ponoc so mi pod sotorom prasketale majhne zuzelke, ki so vrjetno iskale luknjice do njihovega doma, na katerih sem postavil sotor. Par sem jih zmeckal, vendar niso odnehale celo noc. Sanjalo se mi je, da hodim po grajskih stopnicah, naproti pa prihaja vojscak, ki skozi usta spusca zuzelke, ki lezejo po meni in se hocejo zarit pod kozo, jaz pa skusam ubezat po labirintu stopnic skozi grajski vrt in ven iz gradu… Ko takole tavam po grajskem poslopju se zbudim in pobijem se par zuzelk. Evo, pa je konec tega. Zjutraj skuham kavo, pojem konzervo kalamarov in v vodi raztopim sumeco tableto. Potem pa na pot. Prav tezko je s tremi prestavami po teh gricih, vendar imam sedaj ze tako utrjene noge, da tudi s 40 kilskim kolesom to ni vec problem. V klanc zasvicam ful, ob spustu se pa svic posusi in naredi se eno plast na mojem telesu. Sedaj se ze dolgo nisem tusiral, tako da je teh plasti ze na ducate 🙂
Ustavim se v trgovini, kjer ves umazan, prepojen s svicem in dimljen z raznimi izpusnimi plini placam z ‘zlikanimi’ petdesetimi evri. Prodajalka jih zacne obracat proti luci, da vidi, ce so pravi, mene pa premeri od glave do pet, ces: od kod pa teb ta dnar! Pred trgovino z umazanimi rokami drzim sendvic in jem kot delavec, ki si po koncu sihta privosci cetrt kile kruha s salamo in pivo. Ljudje se me kar ze malo izogibajo. Vrjetno tudi zaradi brade, ki mi je v tem mesecu ze posteno pognala. Ko sem dan prej sedel s Johnom pred supermarketom in prosil ljudi, da naju fotografirajo so se tudi zaceli izogibat, tako kot par kolesarjev, ki sem jih hotel vprasati za pot… kot, da sem duh na kolesu. Ljudje kar naprej govorijo svoboda, svoboda, smo v svobodni drzavi, hocemo svobodo. Ko pa vidijo svobodnega cloveka z kosckom zemljevida med ocali in nosom, pa se zacnejo obracat stran, se zaklepati v avtomobile ter hiteti v varno ‘zavetje’ njihovih domov.
No kakorkoli, moja zgodba je drugje – na trdem zicu mojega wheelerja racing, seveda. Skupaj sva prevozila ze veliko. Do Maroka je samo se par kilometrov (400). Upam, da bova skupaj zdrzala, ceprav me zanj bolj skrbi kot zase. Pokrajina je pa cudovita. Je bolj suha, ker je tukaj cez dan v teh dneh se vedno okoli 35*C, vendar sem se ze navadil na temperaturo. Prevladujejo predvsem citrusi in vsake toliko casa mogoce naraven, mogoce umeten nasad kaktusov.
Popoldne sem prisel v Bazo, ki je priblizno 90 km oddaljena od mesta kjer sem se prebudil – premalo za koncni cilj, vendar je bil v mestu ravno festival, zato sem se odlocil, da ostanem nocoj tu in naredim nekaj nocnih posnetkov. Ni mi zal! 🙂
kako bo šel 400, če ma sam dve bremze?
lp
Jerry ja kašne pa ti pokaš, kuko bo šu 400 na uro če ma sam 3 prestave ja000 (:
ja današnja družba je neprijazna do neorbritih ljudi 🙂
drgač pa fest… še mal pa bo!! kwa pa je to 400 km – to še 500 ni 🙂
pa če greš 400 km/h si v … ammmm…. 1h tm
LOOOOL. Sam ji res mal usta čudn krivi:)
sej pravjo da za na kolo se morš pravilno ublečt, čebulni sloj pa take fore..ti maš pač namest švic majc sam švic, ja isto dobaar (: prtisn še tele “tazadne” kilometr na đihad pa boš že ju3 u Maroko margarite srebov pa noge u Atlantik namakov..kwa paj stazadno sliko, aj mama pozabla protezo upasat, uživancija..
Ja kolk se maš hudo no! Pa pomoje si črn k zamorc…. Da se nis ti en dan prej vidu v ogledalu k si reku das vidu bledga zamorca:)
Ei, a brado boš zj pušal al je to sam tko… sam za Maroko express?
lp, Matej
David bravo, danes sem prvič brala tvoj blog, sicer me pa Matej obvešča.Neprecenljiva izkušnja za življenje, ostani zdrav in pazi se opic v Gibraltarju.