Gipsy camp 5*

Zjutraj se hitro zbudim, ker se ne bi rad še enkrat poslavljal, ko pa smo se včeraj zvečer že tako lepo poslovili. Čas je, da spet sedem na kolo. Po nekaj metrih me tako prime srt po včerajšnji obilni večerji, da hitro zavijem v gozd in se pokakam. Papirja nisem imel, zato sem se obrisal kar z zemljevidom, ki sem ga prejšni dan dobil na tourist info pointu. Evo, pa gre lažje naprej.

Včeraj zvečer smo malo gledali pot za naprej – mimo Chamberija proti Voironu. Še rekel sem, da ne bi šel čez prelaz, ker je 18% vzpon. Ja to bi se mi zdel. Gonim ze ene 4 km po poti, ki vodi na prelaz. Sedaj sem se že preveč dvignil, da bi se spustil nazaj. Če je klanec gor, mora biti tudi spust, pomislim in pritisnem na pedala. Ko pridem na vrh srečam gručo kolesarjev, ki so se povzpeli na prelaz iz druge strani. S kotičkom očesa jih opazujem in vidim, da tudi oni opazujejo mene in se smejejo. Nič čudnega! Kolesarim v opankah, dres imam že čisto rjav od umazanije (čeprav sem ga že enkrat opral v jezeru), strgan slamnik, na kolesu mam zastavo, ki pa ponavadi mislijo, da je češka. No ja saj sem res kot kakšen čeh. Za povrh oblečem še flourescenčno rumen dres, ki ga imam za spuste (ne prepiha) in res zgledam kot kakšen Pšemek.


Keeekeeec, a s m’ prpravu zajtrk? Oooo, prpravu, prpravu stric Bedanc, sam mau preveč sm ga usolu. Ja če s ga pa usolu m’ pa še vodo prnes za moje žejno grlo. Ooo, voda vm bo hitro v grlo tekla stric.

ata‘Ataaa, a s m’ prnesu vodo? OOO, prnesu, prnesu stric David, sam mau preveč sm jo zajeu! Ja če s jo pa preveč zajeu m’ jo pa mal nalij, ne pa, da jo preč zlivaš. Oooo, voda vm bo hitr v bidončke tekla, sam ta je umazana’, sem se drl v Voironu na glavnem trgu in se smejal. Ne vem, a mi je že mal na slabš udarl!

Kolesarim naprej po ravni cesti, ki se že tako vleče, kot stara mama čez prehod za pešce. Se spomnim, ko sem enkrat prečkal prehod za pešce, bil sem še na svoji strani, ko pripelje mimo avto. Videl sem, da ne bo ustavil, zato stečem proti sredinski črti in z rokami naredim gib iz priročenja v predročenje in vzročenje (strokovni termin, če ne veš kakšen položaj je to, vpiši na Google) proti njemu in se zaderem WUUUMMM. On po bremzi, RIIIIIIIIIII, jaz pa za nalašč počakam na svoji strani in ga opazujem. Se mu je vidlo, da sem mu pognal strah v kosti. Samo tak sem, kva pa morš, smejem se in grem naprej. No v glavnem… kolesarim po ravni cesti in nimam vode. Ob desni strani vidim kot nekakšen kamp, zavijem dol in vprašam kje imajo vodo, šele kasneje vidim, da je to ciganski kamp.

cgani

Ata mi prinese vodo, jaz pa jih še prosim, če jih lahko slikam. Potem se poskušamo malo sporazumeti. Sedaj ze znam par francoskih besed, ostalo pa pokažem z rokam. Ko sem jim povedal za pot mi šefe reče. We are gipsis, but you are gipsy too. Drugače pa imajo francoski cigani (vsaj te) več pod palcem, kot povprečna slovenska družina. V kampu so bili sami dobri avtomobili in prikolice, ki bi jim jih zavidal marsikateri Nemec!

V vasi Lapeyrouse… se ustavim na kokakoli v nekem vaškem baru, kot npr. Pr Jož’ v Šenčurju. Sedim zunaj, sčasoma pa se zraven mene nabere cela druščina. Najbolj glasen je bil portugalec, ki mi je v hecu ponudil, da prespim pri njegovi prijateljici – kelnarci, ki je bila stara okoli 35 let, ko sem rekel, da grem proti Roussilionu, ura pa je bila že sedem zvečer. Prinesli so mi še sol v katero sem pomakal mini paradajzke, pogledali smo kolo, sončne celice, se vsedli nazaj, popijem kokakolo in že mislim it, nakar mi moški srednjih let v kozarec spet nalije kokakolo , s svojimi umazanimi rokami prime eno pest ledu in se zasmeji, da mu vidim skoraj vse gnile in škrbaste zobe. Ja HVALA. Še dobro, da se celo življenje navajam na svinjarijo in moram reči, da sem pri svojih petindvajsetih že kar utrjen, zobe si pa bom umil, sem sklenil!

Pisana druščina v vaškem lokalu

Pisana druščina v vaškem lokalu

Use Facebook to Comment on this Post

Preberi še to:

2 Responses to “Gipsy camp 5*”

Leave a Reply