ATA, kje je morje?

Zvečer spet nisem postavljal šotora, kar pa ni bila dobra odločitev, ker je bila zjutraj tako gosta megla in rosa, da sem v zraku vidil kapljice, pa ne samo kapljice, ampak tudi psa, ki me hvala bogu ni videl ravno, ko sem bil sredi opravljanja velike potrebe. Hitro si obrišem rt in grem nazaj proti kolesu, ko izza vogala pride še en pes in z njima starejši bradat moški v gumijastih čevljih in smešnim zelenim pokrivalom, ter zguljeno leseno palico. Reče, da tukaj kampiranje ni dovoljeno. Me kar malo stisne, ko psa pridrvita proti meni in renčita. Dobro, da sem nekaj časa že v Franciji med ljudmi tako, da sem se že dodobra naučil jezika, če pa kaj ne gre z jezika pa na pomoč priskočijo roke in telesna mimika. No v glavnem, da pohitrim zgodbo, na koncu sva z možakarjem skupaj gledala zemljevid, pokazal mi je najboljšo pot, povedal kje so kampi, spotoma pa sem ga še vprašal kakšno bo vreme. Sončno! Še stisk roke in odpravim se naprej. Danes imam v načrtu prekolesariti večji del poti, ker sem izračunal, da sem malo v zaustanku.


Pot me je vodila po narodnem parku Monts de Lacaune, kateri ima veliko lepih jezer, predvsem pa majčkenih (do 1000m) prelazov.

jezero1

jezero11

Teren je precej razgiban. Kolesarjenje sem planiral tako, da sem pred najhujšo vročino prišel do jezera: Lac de la Raviege. Danes je bil dan v znamenju zgubljanja stvari. Zjutraj sem zgubil ta debele nogavice, ki mi v hladnih nočeh zmeraj pridejo prav, potem mi je na spustu odpihnilo zemljevid, v St. Ponsu pa sem skoraj pozabil kapo, ko sem delal red v torbah, vendar me je k sreči opomnil upokojenec, ki je sedel na klopci zraven. Najprej sem mislil, da bom moral spet razlagati zgodbo o potovanju, ko je s prstom kazal proti kolesu – sem mislil, da kaže na zastavo in ga zanima katera država je to. Rečem mu Zloweni, on pa odkimava in s prstom žuga proti cvetličnem koritu. Šele tedaj vidim, da so rožice pokrite z mojo volneno kapo iz Kavkaza. Ha! No ja dobri ljudje. Zahvalit se moram tudi kolesarju, ki mi je z mano prekolesaril del poti, samo zato, da mi je pokazal pravi odcep. Takoj, ko se ločiva za vogalom zavoham prijetno vonj po svežem kruhu. Poglej jo pekarno – je že pavza. Danes sem že pošteno izmučen, saj skoraj brez pavz kolesarim že od jutra, teren je pa tak, da grem gor 7km/h, dol pa 50km/h – sami ekstremi. Sprva sem mislil, da me čaka bolj ali manj ravnina, ko pustim Chamonix za seboj. Figo. Spet klanec. No ja, saj po vsakem klancu je prijeten spust, pomislim in grem naprej. Ko pridem na vrh se mi pa odpre čisto nov pogled. Ta pot, do sedaj je bila po gozdu in ob jezerih in rekah, sedaj pa prvič vidim MORJEEE! Sem si prav naglas rekel: O marija, marija, Vidmar, poglej kam si pa zdej pr’rinu. Saj ne morem verjet.

prvic-morje

Daleč, daleč v ozadju se že vidijo Pireneji. Tako sem srečen, da mi skoraj solza pr’rine izpod vek, sam sm se zadržal. Sej s ja dec! Za naslednje mesto so mi spodaj v vasi govorili, da je zelo vroče, sedaj pa vidim, da ima ta okolica – okoli mesta Minerve svojo lastno mikroklimo.

minerve

Kaj porečete na to, če rečem, da sem tukaj jedel najbolj sladko grozdje v življenju? Če bi meni eden to rekel, bi mu odgovoril, da je po toliko opravljenih vzponih v enem dnevu tud drek na palc dober. Evo spust je pa še slajši.

18senca

Do Carcassonneja je še 31 kilometrov ravnine, potem pa jo spet zagrizem v klanec. A še ni konca. Sej veste kaj pravjo, eden ni nobeden, trije so pa že kar nekaj – prav toliko mini preazov me je še čakalo, preden se ves izmučen pred Lavelanetom zakotalim kam drugam kot v vinograd.

Danes je pa bil naporen dan! Evo, še AutoRoute datoteka :)

P.S. me prav zanima koliko višinskih metrov sem naredil ta dan. Bil sem čisto izmučen, zato to pišem zjutraj. Dobro jutro!

Use Facebook to Comment on this Post

Preberi še to:

3 Responses to “ATA, kje je morje?”

  • Klemen:

    Vidmar….tole pa…ce ne druzga si res delc pr’rinu!:)

  • Hop hop še mal pa boš na Pireneje brcal. Če zle stisneš, se bosta z Barbi ravno pod vznožjem pirenejov srečala:) Alpa tud ne, sj nvem:)

    Uglavnem, ti kr spust solzico… Jz sm tud mal zavekov k sm na Trolltungo pršu:P

  • Vita-ta-ta:

    No na tole sem se pa prov nasmejala:)”Tako sem srečen, da mi skoraj solza pr’rine izpod vek, sam sm se zadržal.” Moški, moški….A vam rine solza?Bi rada vidla…
    Držim pesti, da bom vidla fotke iz letališča. K pol je to to… Marokooo…

Leave a Reply