Športno društvo Bosa noga

Prebudio me je tako cudovito obarvano sonce in svetloba, ki jo je metalo na oblake, da sem takoj vzel fotkica in poslikal, potem sem si, verjeli, ali ne umil zobe in se najedel fig, v caj pa sem stisnil lepo rumeno limono, ki je bingljala z drevesa 17,5 korakov od sotora. Seveda me je takoj po tem prjel srt, ampak prej moram se povedat, da sem podrl svoj rekord. Prdnil sem 14X v 30 sekundah – pk, pk, pk,… (v bistvu je bilo se manj casa, vendar ta disciplina traja 30 sek). Vrjetno je kriva figina vecerja in fizolova juha 🙂

No takole pa zgledajo majckene zivalce, ce zvecer pustis odprt sotor, se dobro, da je ata pajek delal ‘red’ 🙂 Na spodnji fotografiji pa vidite, kaj se da narediti z lepljenjem fotografij. Ce ima clovek prevec casa, seveda.

Prav fino je zjutraj kolesariti med rizevimi polji, kot bi bil na Tajskem, pa se vlage je ene tok v zraku (80%) – vsaj vroce ni. Danes sem vecino casa popravljal kolo. Spet mi je sla spica v franze. To moram cimprej popraviti, ker drugace zadnja guma zacne plesat in tako je obraba precej vecja, sploh zaradi vse teze, ki bremeni zadnje kolo. Nimam orodja, zato se na bencinski crpalki ustavim in ji na list narisem klese. Nimamo! Ja pol pa nc, adios. Zdej se je pa treba znajdt. Spet sem moral rocno nakrivit spico, ker pa ni slo, sem probal s silo (beri s skalo). Pri popravilu gofa me je tudi veckrat resila macola, tako da je bil kamen kar dobra alternativa. S pomocjo roba cestnega znaka nekako uspem zakriviti, samo to je sele pol dela, sedaj jo moram se pricvrstit na feltno. Iz prve pomoci vzamem scipalko za nohte in za silo zategnem, spotoma pa si se postrizem nohte na rokah in nogah. To je ze cetrtic, ko si jih strizem. Zgleda, da v Franciji, Andori in Spaniji malo hitreje rastejo. To sem seveda delal ob cesti. Ne morem si predstavljati, kaj so si ljudje mislili, ko so sredi nicesar videli kolesarja, ki zgleda odlicno skrbi za higieno. Spica je zdrzala dobrih 50 km, potem pa spet bang, spet samo cesta, sonce in visoke temperature – nobenega mesta pred menoj, nazaj pa tudi ne bom hodil. Spet zakrivim spico – tokrat sem jo segrel z gorilnikom, spotoma pa se skuhal makarone in se posteno najedel, upasam v pesto in vidim, da je prekratka – ne pride do feltne. Mal zacnem tuhtat kaj zdej… Iz torb vzamem strik in ga poskusam vpasat skozi luknico… predebel, vzamem ozjega… predebel. Potem sem iz prve pomoci privlekel sivanko in nitko in skozi konec tanjsega strika vsil nitko. ‘Sival’ sem med hojo, ker se je tacas nabralo ze toliko muh, da sem bil na robu zivcnega zloma, ko so lezle po meni. O.K. zasil sem, debel in tanek strik sem povezal med sabo (hvala bogu za alpinisticno solo, ki jo imam za seboj), sedaj moram to samo se vtakniti v luknjico na pesti. Sonce je zgau k pr norcih, po telesu sem meu 10542 muh, svic mi je v potokih lil iz cela in prek brade kapljal na kolo. Moja potrpezljivost je bila na veliki preizkusnji. Jeeees, cvirn je v lukn. Zakrivim se spico, jo zasraufam v feltno in vse skupaj zategnem, potem pa se s scipalko za nohte privijem vijak na feltni. Ko pogledate spodnji fotografiji kr naglas recte: A JE TO!

Grem na kolo, mimo mene pa svigajo tovornjaki, kot strele z jasnega neba. Ma gonite se! Se zaderem, se malo zivcen od prej. A morte glih po tej cest vozit. Pejte drugje, a ne vidte, da jst tukej gonim proti Maroku, oz. proti prvi kolesarski trgovini. Bil sem tako razdrazen, da se za vrocino sploh nisem vec brigal. Ma nej prpeka. Nc vec me ne sprau dol iz te ceste. Po nekaj kilometrih pa prelepa plaza. Seveda zavijem dol, da se malo sprostim in zaplavam v morju, pa da se svinarija mal odlep od mene 🙂

Na plazi sem pa mim grede spoznal mojega novega amigota iz Ekvadorja – Carlosa, za katerega sem najprej mislil, da je nepridiprav, ki me bo ukradel, zato sem rekel, da nisem sam, da so prijatelji v kampu, da moram nazaj, ko je videl racunalnik, sem rekel, da je pokvarjen zaradi tresljajev itd, itd…, na koncu pa se je izkazalo, da je prav fest poba. Se slikal me je in dal email ter obljubil, da mi bo poslal fotografijo. Nikoli ne sodi ljudi po videzu!

Use Facebook to Comment on this Post

5 komentarjev to “The Pat&Mat Spirit”