Je mela pa protezo svab upasano…

Že leta in mesece in tedne slonim na postaaji in čakam in čakam vlak, da me odpelje v Maroko, al kako že Oto poje. Zunaj je vse megleno, kar nočem zapustiti tega zavetišča, potem pomislim, da bodo ljudje kmalu začeli prihajat in se hitro premislim. Ko gonim v klanec, se mi zaradi goste megle nabirajo vodne kapljice na koncih kocin. Prav zanimivo, če bi bila megla še bolj gosta, bi se lahko ‘na suhem’ stuširal. Milo imam pa itak vedno seboj, samo kaj, ko pa že od Švice naprej počiva na dnu, v zadnjem žepu moje torbe. Ko prikolesarim na vrh, se meglica razkadi.

17-kelake

No to je pa že malo bolje. Lep razgled, pod menoj pa morje megle. Pot me vodi po čudoviti soteski reke Tarn med starodavnimi vasicami, med njimi se mi je najlepša in najbolj slikovita zdela St. Enimie (če bi malo narobe prevedli ta kraj, bi mu lahko rekli sveti sovražnik), nad cesto pa se dvigajo masovne kamene skulpture in stene, ki so primerne tudi za plezanje, drugače pa v vsaki večji vasi izposojajo kajake in kanuje. Moram reči, da je ta vrsta športne aktivnosti tu precej popularna, saj sem videl mnogo veslačev iz ceste, ki je večji del poti tekla prav ob zvijajoči reki. Nadaljujem proti mestu Millau, ki slovi po najdaljšem mostu v Evropi.

17najdaljsi-most-v-eu

Ravno, ko se ustavim in nastavljljam fotoaparat za slikanje, mimo mene pridrvi kamion poln skal, oz. že kar balvanov. Ko rečem mimo mislim dva čevlja stran od mene. NORC! To je pa slabost prometnih cest – promet, pa francoski nesposobni vozniki. No nekatere moram pohvaliti, ker vozijo za mano, če pas ni dovolj širok. To se pravi, če med menoj in avtomobilom ni 1,5m prostora. Bravo! V Millau enkrat škljocnem z fotoaparatom in se odpravim naprej – po velikih mestih res ni užitek kolesariti. Takoj, ko je možno se umaknem na manjšo, manj prometno cesto proti Compregnacu.

Compregnac

Compregnac

Res je malo daljša, mi je pa postregla z lepimi vasicami in reko v kateri sem končno spral iz sebe ničkoliko zasušenih slojev švica pomazanih z vsakovrstno svinjarijo in dušeno z ispušnimi plini. No ja pa le nisem tako ogoret od sonca, kot sem sprva mislil.

Iz Compregnaca me je čakal še vzpon in spust v lepo mestece St. Affrique, kjer sem moral ducatu upokojencev, ki so sedeli v parku na klopci spet ‘po francosko’ razlagati kam grem, pa od kje sm pršu.

Cerkev v 'Afriki'

Cerkev v 'Afriki'

Eni mami bi kmal proteza padla iz ust, ker je mela zgleda presvab upasano. Namesto v kamp grem raje v trgovino po čokolado in sok ter na kolo, da izven mesta spet najdem prosto mesto pod zvezdnatim nebom.

Use Facebook to Comment on this Post

One Response to “Je mela pa protezo svab upasano…”

  • LeVaK:

    Noro, Millau most si videl. Ja, ni najdaljši, je pa baje najvišji oziroma je najvišja točka mostu 343m nad tlemi oz malo več kot je velik Eiflov stolp. Zna bit zanimivo za videti.

    Enivejz, malo te spremljam po google maps in vidim da si še kar lepo prečil Francijo in da si vsak dan bližje Španiji.

    Uglavnem, upam das uni mami reku nej da protezo mal možu, da jo mal popil. Sicer jo more pa kr skos nost, da se dlesn navad:)