Iz mize v Španijo
Proti jutru me prebudijo kaplje dežja, ki začnejo padati po spalni vreči. Ven privlečem šotor in se ovijem z njim, kolo pa pokrijem z anorakom, še malo poležim v zatočišču, ko pa dež poneha, pa skuham čaj in se odpravim na prelaz.
Na poti srečam ducat konj, ki so se pasli ob cesti, malo pod vrhom pa tri haskije, ki začnejo lajati in teči proti meni. Kaj pa sedaj? Ne upam naprej, nazaj pa tud ne grem. Ko jim uidem (beri se spustim za slabih 100 višinskih metrov), zberem pogum, v roko vzamem pipec in naprej v boj. Kar bo pa bo. Gonim gor, pripravljen na najhujše, ko spet začnejo lajati in teči proti meni. Še dobro, da je iz pastirske hiše prišel lastnik in se zadrl samo eno besedo in psi so se lepo posedli okoli mene, kot da bi bili najboljši prijatelji. Za možakar nato pride do mene in vpraša kam grem. V Andoro, odgovorim. Še pobožam kužke in grem naprej. Megla je bila tako gosta, da sem se napil, če sem samo odprl usta. Na vrhu – normalno, da sem bil edini kolesar, tudi edini ‘obiskovalec’, dokler se ni na vrh pripeljal kolesar, ki pa je bil v avtomobilu in dejal, da so to zanj preslabe razmere. Povedal sem mu o moji poti, na obrazu pa se mu je videlo, saj ne da bi se hvalil, da ima kar spoštovanje do mene. Seže mi v roko in reče koraže (pogum). Thank you, good bye, Au revoir. Spust je bil fenomenalen. V ovinkih sem moral zelo paziti, da nisem imel prevelike hitrosti, ker je bila mokra cesta. Nase sem dal vse cunje razen flisa, ki mi je pri spustu skupaj s craftom in drugimi kolesarskimi hlačami padel iz kolesa. Megla je bila tako gosta, da sem lizal kapljice iz brkov (mnjam, še malo soli in švica). To, da sem zgubil flis, hlače in craft sem opazil šele v Ax – les – Theremsu, ki pa je 1500m nižje in obenem izhodišče za vzpon v Andoro.
Zgubil sem že veliko stvari, pridobil veliko izkušen, nabral (narabutal) veliko sadežev, zajel na galone sveže vode. Ne sekiram se za stvari, ki sem jih izgubil, za stvari, ki so mi jih ukradli v življenju, ne sekiram se za mnoge situacije v katerih sem bil oguljufan, ne sekiram se več, ker me je ljubljena oseba prevarala… iz teh ‘slabih’ izkušenj in trenutkov sem se naučil, da moraš v vsaki stvari videti, pa naj bo še tako negativna in slaba, kjer sprva čutiš samo negativizem, odpor in sovraštvo, vsaj eno svetlo plat situacije. Kaj je pa dobrega v tem, da te nekdo prevara, kaj je dobrega v vojni, lakoti, me boste vprašali. Strinjam se, da je neskončno slabih stvari, vendar imaš to izkušnjo (vojne, lakote…) in kasneje v življenju bolj ceniš stvari, ki jih ima večino ljudi za samoumevne. Čist zrak, pitno vodo, dom, starše, roke, noge… Poglejte nekatere upokojence, ki so preživeli vojni kako cenijo življenje, kako se afriški otrok razveseli bonbona, ki ga dobi od turista. Če preživiš tako negativno stvar, te naredi močnejšega. Če bi vsi živeli tako, da bi v vsaki slabi situaciji videli ‘luč’ in živeli čim bolj pošteno. Čisto pošteno se seveda ne da – vsaj v naši zahodnjaški kulturi ne. Vsake toliko časa je pomembna tudi mala laž, priznam, potem bi pa res bil mir na zemlji.
Če bi severna Koreja in druge države prenehale izdelovati atomske bombe, bi celemu svetu zmanjšali stroške, ne pa da mora Amerika, Rusija, Nato, sedaj tudi Indija v orbito pošiljati vohunske satelite, ki pod pretvezo opazujejo ‘teroristične aktivnosti’, še večji strošek pa predstavlja izstrelitev vojaških komunikacijskih satelitov v geosinhrono orbito (36.000km nad zemljo), ki zaznavajo balistične izstrelke (300 milijonov dolarjev). Lepo vas prosim! Raje vložite denar v eko energijo, ki jo svet potrebuje ZDAJ.
No, da ne bom preveč filozofiral, to sem mislil, ko sem gonil v klanec prot Andori, pa sonce je prpekou, vrjetn so se mi sam možgani skisal. V glavnem dons je dan v znamenju številke 3! 3x zračnco zamenjal, naredil več kot 3000! Višinskih metrov, bil v 3 državah, zbudu v Franciji na mizi, tišou u Andoro, pa se čez celo državo počasi spuščal v Španijo. Welcome to Tijuana, tequila, sex and marijuana (Manu Chao)…. Jaz sem pa pel welcome to Espana, trd zic in bojna rana… Sevede sm pol skoz nazaj gledal, če se še vsa prtljaga na torbah drži, pa sem prec v jark zapeljal, no tud to se je mogl nardit, če ne zgornjega stavka ne bi mogel napisat. No a vidte, da je v vsaki stvari nekaj dobrega, haha. V glavnem v Andori sem pa srečal vse od nemcev, tajcev, italijanov, do špancev in francozov. Vsem je bilo nekaj skupnega, ne samo to, da so ljudje, ampak tudi to, da je vsak v obeh rokah držal vrečke polne raznovrstne šare, futra in cigaret. No ja saj je res poceni tale Andora, če jo primerjamo s Francijo. Francoske tune so 2,5x dražje, kot Andorine, s tem da Andora nima morja, kjer bi jih lovil, hihi. Nemara so tudi francoske štručke tukaj cenejše?
Prav zmatran sem, ko tukaj v Španiji še predelujem mojo pot, ki je šla danes tako hitro mimo. Panorame so pa tako lepe, da jih raje ne dam gor. A sm si zagotovil tvojo prisotnost na potopisnem predavanju, a ne?
sam mal si se pa že zasekiral za hlačami))
lp
Ej prtljago si pa ravno prav cas zgubljal – zdej v spaniji bo tko vroce da ne bos rabil vseh teh cunj:)
In kako je v Pirenejih? boljs kot Dolomiti pa Svica?:P
Dobr si bratec dobr:) Dons smo atu pokazal zemljevid kje se kj vozš pa je reku: Ta je pa čist norčov (sej veš kuko bi to prbližn zvenel). Zdj sm mogla za 3 dni nazaj prebrt tvoj potopis k sm bla na kamenjaku ampak ne s tvojmu golfam, so doma rekl da je prenevarn tko da so mi posodl kliota. Tori se dobr drži, čeprov te vrjetn ful pogreša.
Fajn gon pa fest uživi
Ajdeeeeeeeee
Bravo David!
Vidiš jaz pa tut rinem v klance ker so pa tko lepo dnevi, da ne moram bit kar doma. Dans sva bla z Remicam na gori Gubno. To je mal stran od Kepe. Prov lep izlet. Vsak po svoje ane?
Uživaj v vsakem trenutku,sej ti to znaš!
Ja svede da pridm na predavanje:) Mater, spet bom mel tazadn predavanje:)
Ei, sam tole zgubljanje ti gre pa dobro od rok. Vsak dan je kolo lažji za kako stvar. V Maroku bo samo še 10 kilc, boš na konc še nazaj gonu. Sam na celice pazi, k objave je pa ceu veselje brat!
Matej