Zameno gumo, gumo zameno

Zbudim se že precej zgodaj, vendar me malo zebe, zato se s spalko pokrijem čez glavo in se še pol ure tresem. Ko prilezem ven iz šotora, grem najprej narabutat hruške, breskve in jabolka. Spal sem namreč v sadovnjaku. Ko pomalicam slišim ropot traktorja – kmet je prišel nabirat hruške. Najbolje, da grem do njega, pomislim. Bon žur, jaz, spal, v sadovnjaku, šotor, a je okej… Ma ni problema, a boš kakšno hruško. Ne hvala, in mu pokažem na par obglodanih sredic, sem že. Čez dan se ni dogajalo nič kaj pretresljivega in omembe vrednega, razen kebaba v Yssingeauxu.

Kava pa vidve tko neumn bulta! A prvič vidta nekoga, ki gre v Maroko :)

Kava pa vidve tko neumn bulta! A prvič vidta nekoga, ki gre v Maroko?

Ko se pa stemni, no to je pa kot ‘dan in noč’. Na vsak način sem hotel priti v La Puy, ker sem hotel narediti nočne posnetke mesta. Vozim po cesti N88. Avtomobili mi na čase trobijo, jaz pa jih kot ponavadi pozdravljam. Ko se znoči se usavim, prižgem čelno svetilko in zadnjo luč, ter okoli gležnja zavežem mačje oko, ter nadaljujem pot. Avtomobili mi vedno bolj trobijo. Pa kvajdej pojdej! Šele kasneje se zavem, da vozim po cesti rezervirani za motorna vozila. V Franciji imajo ravno obratno, kot pri nas in v Švici in še marsikje drugje. Zelena tabla pomeni navadno cesto (in ne avtocesto), modra pa hitro cesto. V Švici so bile povsod table prepovedano za kolesarje na podobnih cestah, tukaj pa je to zgleda nekaj samoumevnega. No vsak dan senekaj naučim. V glavnem nimam druge možnosti, kot da kolesarim do naslednjega odcepa. Pošteno me že tiši srt od velike porcije kebaba, čelna lučka mi počasi že crkuje, klanec navzdol, pa še avtomobili mi bolj pogosto trobijo, kar me že kar malo nervira…. piždarija! Pritiskam na pedala, tako da zadnje kilometre pred odcepom prevozim s povprečno hitrostjo 65 km/h. Evo, odcep – neka industrijska cona, v redu. Ko lutam med zaprtimi trgovinami in tovarnami me tako zvije v želodcu, da grem sredi cone za grmovje kakat. Kolo malo manj kot vržem na tla. Aaaaaaaaaaaa… to pa paše. Mimo mene pripelje par avtomobilov, za katere se ne menim dosti. Z razliko od mnogih ljudi, ki ne morejo lulat, če kdo stoji za njimi in ne upajo prdnt na skretu, če je še kdo drug v kopalnici, ali pa predenj potisnejo drek iz riti potegnejo vodo ali zakašljajo, da bi prikrili prdec, jaz nimam teh problemov. Vsedem se na kolo in si mislim, še zmeraj lahko pridem do Le Puya. No ta misel je trajala približno pol sekunde. Ko hočem zagonit, vidim, da imam prazno prvo gumo.

defekt

Povozil sem jekleno žičko, ki mi je predrla plašč. Ja fest. Nč ne bo Le Puy, ura je enajst, ne vem točno kje sem, skuham kavo in se pomirim. V takih trenutkih moraš biti potrpežljiv in gledati na stvar iz svetle plati. Saj rit ne bo več trpela danes. Pogledam na kompas in v smeri JZ peljem iz industrijske cone. Spim na enem hribčku s pogledom na lučke in zvezde.

noc

Malo prej sem dobil Tadejev SMS: Kvaj zdej Vidmar J A si se ziv? Kolk zracnc si ze menjal J upam, da uzivas pa da se drzis, tuki te tud cela druzba pozdravla. Kej se jav pa se vidmo v kr J Pa en fest…..

Piškur, da takoj odgovorim: po 1300 kilometrih sem zamenjal eno zračnco 🙂

Use Facebook to Comment on this Post

3 komentarji to “Zameno gumo, gumo zameno”

  • LeVaK:

    Mja Barbi, sam jz pa mal dvomim o njegovih zadržkih:) Pomoje je kr “let one go!”, k ga je prjel:)

  • barbi:

    Ah david pr unmu arhitektu vrjetn nis prdel za mizo? določene zadržke mamo pač vsi tko je:) čeprou eni res pretiravajo k sranje je pač sranje – se zgodi usakmu:) drgač sm pa vesela da ti gre tkole dobr in da ti dogaja, upam da s čim manj težav prideš na cilj, čeprou mal zapletou je pa fajn da je, sj veš kva je še marley reku – So the hotter the battle is the swetter the victory.

  • Fest! Končno sem uspel najti eno mesto na zemljevidu, da sedaj vem do kam si že pribrcal. Si kr pridn in upam, da bo še naprej tko fajn letel:) Ja, glede prdcov za mizo pa res ni problemov, s tem smo dodobra seznanjeni. Sej je fest, je kuj ena skrb na trekingih manj:P

    Pa čim manj menjav zračnic:)