Športno društvo Bosa noga

Zbudim se že precej zgodaj, vendar me malo zebe, zato se s spalko pokrijem čez glavo in se še pol ure tresem. Ko prilezem ven iz šotora, grem najprej narabutat hruške, breskve in jabolka. Spal sem namreč v sadovnjaku. Ko pomalicam slišim ropot traktorja – kmet je prišel nabirat hruške. Najbolje, da grem do njega, pomislim. Bon žur, jaz, spal, v sadovnjaku, šotor, a je okej… Ma ni problema, a boš kakšno hruško. Ne hvala, in mu pokažem na par obglodanih sredic, sem že. Čez dan se ni dogajalo nič kaj pretresljivega in omembe vrednega, razen kebaba v Yssingeauxu.

Kava pa vidve tko neumn bulta! A prvič vidta nekoga, ki gre v Maroko?

Ko se pa stemni, no to je pa kot ‘dan in noč’. Na vsak način sem hotel priti v La Puy, ker sem hotel narediti nočne posnetke mesta. Vozim po cesti N88. Avtomobili mi na čase trobijo, jaz pa jih kot ponavadi pozdravljam. Ko se znoči se usavim, prižgem čelno svetilko in zadnjo luč, ter okoli gležnja zavežem mačje oko, ter nadaljujem pot. Avtomobili mi vedno bolj trobijo. Pa kvajdej pojdej! Šele kasneje se zavem, da vozim po cesti rezervirani za motorna vozila. V Franciji imajo ravno obratno, kot pri nas in v Švici in še marsikje drugje. Zelena tabla pomeni navadno cesto (in ne avtocesto), modra pa hitro cesto. V Švici so bile povsod table prepovedano za kolesarje na podobnih cestah, tukaj pa je to zgleda nekaj samoumevnega. No vsak dan senekaj naučim. V glavnem nimam druge možnosti, kot da kolesarim do naslednjega odcepa. Pošteno me že tiši srt od velike porcije kebaba, čelna lučka mi počasi že crkuje, klanec navzdol, pa še avtomobili mi bolj pogosto trobijo, kar me že kar malo nervira…. piždarija! Pritiskam na pedala, tako da zadnje kilometre pred odcepom prevozim s povprečno hitrostjo 65 km/h. Evo, odcep – neka industrijska cona, v redu. Ko lutam med zaprtimi trgovinami in tovarnami me tako zvije v želodcu, da grem sredi cone za grmovje kakat. Kolo malo manj kot vržem na tla. Aaaaaaaaaaaa… to pa paše. Mimo mene pripelje par avtomobilov, za katere se ne menim dosti. Z razliko od mnogih ljudi, ki ne morejo lulat, če kdo stoji za njimi in ne upajo prdnt na skretu, če je še kdo drug v kopalnici, ali pa predenj potisnejo drek iz riti potegnejo vodo ali zakašljajo, da bi prikrili prdec, jaz nimam teh problemov. Vsedem se na kolo in si mislim, še zmeraj lahko pridem do Le Puya. No ta misel je trajala približno pol sekunde. Ko hočem zagonit, vidim, da imam prazno prvo gumo.

Povozil sem jekleno žičko, ki mi je predrla plašč. Ja fest. Nč ne bo Le Puy, ura je enajst, ne vem točno kje sem, skuham kavo in se pomirim. V takih trenutkih moraš biti potrpežljiv in gledati na stvar iz svetle plati. Saj rit ne bo več trpela danes. Pogledam na kompas in v smeri JZ peljem iz industrijske cone. Spim na enem hribčku s pogledom na lučke in zvezde.

Malo prej sem dobil Tadejev SMS: Kvaj zdej Vidmar J A si se ziv? Kolk zracnc si ze menjal J upam, da uzivas pa da se drzis, tuki te tud cela druzba pozdravla. Kej se jav pa se vidmo v kr J Pa en fest…..

Piškur, da takoj odgovorim: po 1300 kilometrih sem zamenjal eno zračnco 🙂

Use Facebook to Comment on this Post

3 komentarji to “Zameno gumo, gumo zameno”