Postaja

Še isti dan, ko je dež malo ponehal, sem se počasi zbasal iz šotora, spakiral stvari in se z oprimizmom odpravil naprej. Peljem se iz mesta, ko na krožišču doživim prvi šok: Iz tovornjaka, ki je malo prehitro sekal ovinek, pade okoli 10 vreč krmil in me za las zgrešijo. Uaaaaa.

krmila-skor-name

Ubogemu vozniku jih pomagam odstraniti iz ceste in grem naprej. Drugi šok: Strele! Vidim strelo in štejem ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem in nato grom. Okej ta je daleč. Za vsako strelo posebaj štejem, da približno vem kje je nevihta. Vidim, da se bliska daleč stran. Bile so oddaljene 5 ali več sekund. Malo sem že naveličan šteti, ker je postalo že malo dolgočasno. Spet se zabliska. En…. aAAaa, ta je pa vsekala čisto blizu mene, tako da sem se kar zatresel. Takoj me prešine misel, da ni ravno dobro s toliko elektronke in železja vozit na odprtem, zato hitro zavijem dol in se umaknem stran od kolesa. Nevihta. Malo počakam, ko bliskanje in grmenje poneha nadaljujem pot. Prevozil sem vsega skupaj 6,6 km nakar se spet uščije. No ta dan pa res nimam sreče. Ves premočen se zatečem na postajo, kjer sem se prelevil v pravega Buffalo soliderja. Dež je šel po vetru, zato mi postaja ni nudila ravno nepremočljivega zatočišča. Iz torb privlečem šotor in ga privežem na lego od postajine strehe in naredim še nekako pol četrte stene, če si predstavljate. Tako dež ni mogel kapljati noter. O.K. to je dobro. Premočene cune dam dol, ‘sveže gor’, v en žep flis jakne dam kolesarske hlače, v drugega kolesarsko majico – da jutri ne bo zjutraj vse vlažno. Skuham juho in čaj, da se pogrejem, prižgem svečko in že je vse bolj domače. Spet sem suh, sit in zadovoljen, čeprav zunaj divja nevihta. Vode mi je zmanjkalo, zato postavim bidončka na dež in naredim nekakšen lij iz zemljevida, da ujamem več vode.

Slikano ' sredi belega dne'

Slikano ' sredi belega dne'

Zvečer si umijem še zobe (sej ni za verjet), ker se je nabralo dovolj vode in se uležem na klopco, ki je bila široka okoli 25 centimetrov – sestavljena iz treh 7 centimeterskih dilc, med njimi pa je bilo slab centimeter razmaka, pod glavo dam knjigo, torbo od prenosnega računalnika in čeznjo še kratko majico. Ponoči sem moral biti kar previden pri obračanju, ker bi parkrat kmalu padel dol. Evo prav dober domek sem si naredil. Na začetku sem poslušal avtomobile, ki so vozili mimo (eden na 10 minut), potem pa me je ob poslušanju znanstvenih radijskih oddaj, ki jih imam posnete na telefonskem pomnilniku premamil sen.

Use Facebook to Comment on this Post

Preberi še to:

6 Responses to “Postaja”

  • žana:

    ooo mato to knigo mam pa od marca naprj naštimano za podkurt..tud za spat ni dobra!!:):)tko da mormo mal koruzo na ogn vržt,da se to porab;)al pa bo zdj že bl kostan:)

  • Barbi: ja ni 2x za rečt, da ni kšn lokaln ekosistem podru. Boh ve kolk cajta že ni sral pa kwa se muj vse nabral v rit:P

    Žana: Kwa, pol je na Rimskem pravu najbolš spat al kwa?:) BTW, sem zvedu, da v Nemčiji Rimsko pravo omenijo čist tko… spotoma v enmu predavanju, ne pa pri nas, ko je to TOP predmet na faksu:P

  • žana:

    debelejša k je kniga…bolši pouštr je..pa še za dl časa jo maš a brt:)

  • barbi:

    Nevihta je bla pa zih zato k si učer kšn ekosistem porušu:P

  • Barbi:

    hihi da niso ble kšne višje sile na delu:) da nauš čist vraževeren dam pršu:)

  • Hehe… Kozjekovi audiobooki, a?:) An da paše mal za pred spanje, te prec zmanjka:)

Leave a Reply